ANDROS                                ◊ JAŠUBEG EN JERED

zgodbe pesmieseji in člankiknjige razno VSEMIRJE

 

ČISTA VODA 
APRILSKI VEČER V JUNIJU
SONCE LJUBI LUNO
O NEKI MAČKI
GALEBA II
HREPENENJE

NOMADI
MLINARJEVA HČI
NORO VREME
KAJTI ...
SEZULA SEM TENISKE
NA MES'CU

MESTO
LASTOVKA
VABILO NA RIBJO GOSTIJO
  
LEGENDA O ŠIMENU NO AGATI

ČISTA VODA
avgust 1988

Vetrič lesketa gladino morja,
deskarji pisana jadra vrtijo.
Prav daleč so planine gorja,
čisto majhne se mi zdijo.

Sence čez nebo polzijo,
črna vihra gre sred morja,
ribe na vsa usta kričijo,
moja srčna soba polna je gorja.

Zeleno, modro, lesketajoče morje.
Skočim vanj drhteč, upanja poln.
Voda obriše, spere mi gorje,
mimo pluskajoče zdrsi čoln.

APRILSKI VEČER V JUNIJU
1978

Bil je aprilski večer
                               (v juniju),
a kar je najvažnejše:
sneg je naletaval.
Dolge, bele, nedolžne snežinke,
puhasti kosmi …
A volkovi so režali
skozi ograjo
                              (litoželezno).
Le smej se, le smej
navihanka nežna,
volkovi so renčali
skozi ograjo,
bilo jih je sto,
volkov,
njihove hudobne, zelene oči
so gledale skozi ograjo,
drobno, litoželezno.
Smejala si se,
ko so volkovi podivjali,
ko je sneg naletaval,
dolgi, beli, puhasti kosmi.
prekrivali so ograjo,
volkove in vse.
A smejala si se,
oči so jim žarele,
besneči volkovi
so se zagrizli v ograjo
                              (med tvojim smehom).
Volkovi so pregrizli
ograjo v aprilskem večeru
nekega junija,
a ti si se še vedno
smejala in smejala in smejala …
 

SONCE LJUBI LUNO
april 1985

Sonce ljubi luno
in jaha v krošnjah dreves,
par grlic leti
mistični krog.
Nebo je modro v modrino.
Tam zadaj za njivami
kozolci samevajo na travniku,
pokošene trave,
dah vetra med prsti,
dotik,
eksplozija čustev na koži,
mravlje grizejo v travi.
A sonce še vedno ljubi luno.

O NEKI MAČKI
april 1985

Srebrne oči dobrote v srcu,
v svetlem dnevu sonca.
Na topli zeleni trati
mačka prede sončno prejo
za svoje mucke majhne.
Zibeli polne brcajočih otrok,
nabreklih jagod vinogradi,
veselo sonce prekriva svet,
valovi spečega oceana v prsih,
hribi gibkega telesa in doline, …
vse je v moji dlani.

na vrh strani
 

GALEBA II
april 1985

Morje v vetru razposajeno
sivi smoking je obleklo.
Veter ziba dva galeba.

Prešerna se lovita
v divjem plesu vetra,
dvoje ptic prečudovitih.

Krila se dotaknejo valov,
ližejo sol želja v meni,
a ne morem poleteti.

Dva galeba, dve ptici vetra,
ki drobi valove ob obali,
dve sivi ptici …
 

HREPENENJE
november 2006

Za devetimi gorami nikjer odmeva ni.
Za širnimi vodami studen'c ne žubori.
V modri tej višavi rumen'ga sonca ni.
V zeleni vsej širjavi niti roža ne cveti.

Le kaj počneš sedaj Alenka kralja Matjaža?
Kdaj vrneš se nazaj? Čaka nočna te straža.
Jeseni ko listje pada, čas dolgih je noči,
ko sva se imela rada, ljubil modre sem oči.

Na bel list papirja naju si narisala,
življenja močvirja meja niso izbrisala.
Moja kraljica nisi ti! Nove čudeže življenja
mi daruje druga kri. Hrepenenje pa ne jenja!

NOMADI
december 2006
(objavljeno Jašubeg en Jered, št.13, december 2009)

Zakaj zremo čez obzorje,
plavamo čez modro morje?
Hodimo čez puščave rujave,
čez zelene 'al kamne širjave.

Dva tisočkrat mi je rojen rod,
ko prednik moj je šel na pot.
Pestnjak okrogel, ogenj vroč,
v bisago shrani, ko gre proč.

Sto tisočkrat obkrožimo zvezdo,
vrnemo sinovi se na isto mesto
od koder sta prastara starša
zastavila korake svoj'ga marša.

Ko ničesar ni več pod nogami,
zazremo se v nebo nad nami.
Zvezde vseobstoja tam bleščijo,
obzorja nova se očem odprejo.

Srebrna luna strastna ni božica,
le postojma kratka bledega je lica.
Zremo zvezdo mično tam v daljavi,
ki planet Mars rdeči se ji pravi.

Tja gremo, kjer novo je obzorje,
ker smo tu prepluli vsako morje.
Vsem je v lastni krvi zavozlano,
popotniki in nomadi, tak' je dano.

na vrh strani
 

MLINARJEVA HČI
september 2007

Silijo rosne mi oči k svetlobi,
moje srce trga se na dvoje,
pogubljenec te nesreče svoje,
sredi teme vonja po trohnobi.

 Iz kota se plazi strah brezzobi.
Vesti ujetnik bijem težke boje,
v duhu so krvave roke moje.
Ta zid kamnat meja ni tesnobi.

Utrnil dušo sem, bila je sila.
Rešitev vsaka vekomaj zbeži.
Ptič, še enkrat naj razširim krila.

Na vsem širnem svetu res take ni,
kot je moja ljuba, Vida mila,
vesela, zala mlinarjeva hči.

NORO VREME
februar 2004

Starka Zima zajtrk je prespala.
Okrog kosila se je ona prebudila.
Delati sneg, vihar se je zagnala,
v belo pustinjo vse je spremenila.

Pod gradom mogočnim vremenskim
mladenka Pomlad nemočno si kima.
Zaman trka na kovana hrastova vrata,
saj trmasta in gluha belolasa je Zima.

Junaško Poletje pride pred veliki grad,
svojim modrim očem ne more verjeti,
Pomlad še vedno pod gradom postava,
sveta ne more v zelenje, cvetove odeti.

Skupaj zaženeta se v vrata mogočna,
bobneče zatrese se zidovje stoletno,
strah Zimo prežene v nje hladne palače,
vreme takoj obrne se, postane prijetno.

A skupaj preveč sta toplo peč naložila,
žarkega sonca veliko, dežja premalo,
mati Zemlja se je razpokala in posušila,
z zadnjimi močmi po zlato Jesen poslala.

Ta je meglena, mokra na pomoč prihitela,
odprla vodovju na stežaj je vremena vrata,
hlad in megla in mokrota povsod so zavela,
narobe mati Zemljo razumela Jesen je zlata.

»Kdo vremensko zmešnjavo naj popravi?«
sprašuje se mati Zemlja utrujena sredi trav.
»Človek!« Samo ta odgovor edini je pravi.
»Onesnaženje naj odpravi in vse bo prav!«
 

KAJTI ...
september 2012

Ko sva ...
sem gora skalnata na vrhu sveta,
sem mavrica pisana na svodu neba,
sem bel puhasti oblak, ki z vetrom plava,
sem dež blagodejni in orošena trava.

Ko greš ...
sem ribnik brez ribic srebrnih,
sem potovanje brez poti primernih,
sem potica suha brez slastnega oreha,
sem duša zamrla brez veselega smeha.

Ko te ni ...
sem otožen večer, ko se zora spusti,
sem zemlja zorana in polje brez rži,
sem ptica padla z višave na steptana tla,
sem in nisem, kar s teboj bi lahko bila.

Ko prideš ...
sem ocean valov penastih in belih,
sem rdečega vina sladkega kelih,
sem zvezdnata jasna noč vsa topla,
sem vihar strasti, srečna, vsa zasopla.

Zatorej ...
pridi in ostani, srečo mojo mi obrani,
stoj mi sleherni dan in noč ob strani,
bodi smisel, bodi steber mojega obstoja!
Kajti … vsa bom svoja, vsa bom tvoja!

na vrh strani
 

SEZULA SEM TENISKE
marec 2009

Sezula sem pošvedrane teniske,
zvečer, preden k meni je prišel.
Visokopete čevlje sem salonske
obula ta večer, ko je on prispel.

Kavbojke sem zagnala tja v kot.
Oblekla sem kratko, tesno krilo.
Majico rumeno, scufani pulover
menjala sem za dragoceno svilo.

Dekolte obrobile so drobne čipke,
so jantarjeve jagode se nizale lepo
in šminki rdeči sem ustn'ce napela,
dvignilo trepalnice ličilo je črno.

Prišel je po mene z avtom starim.
Sva se odpeljala brž na prvo kavo.
Potem na koncert še moj'ga pevca.
Nočne zvezde so stopile mi v glavo.

Ko me je nazaj domov on pripeljal,
dobila sem njegov prvi slan poljub.
Sedaj nestrpno segam po mobilca,
sporočila, klica ni, zajema me obup.
 

NA MES'CU
junij 2009

»Pridi, seziva po zvezdah!«
tisti si večer dejal.
Legla sva v dehtečo travo,
poletela sva v nebo.

Na Mes'cu sem pristala,
ti si padel na Zemljo.

Polna zvezdnega prahu
je pisana obleka moja.
Umazana in blatna vsa
prav res, vest je tvoja.

Na Mes'cu sem pristala,
ti si padel na Zemljo.

Razmišljam, se sprašujem,
kako bi bilo zares lepo,
če bil bi iskren, modrujem,
če videl obzorje bi širnó.

Na Mes'cu sem pristala,
ti si padel na Zemljo.

»Adijo, ti lažnivec moj!«
med zvezde odpotujem.
Pot mi kaže svetli plamen,
ljubav nova gre z menoj.

Na Mes'cu le stopinja je ostala,
a ti še vedno tlačiš to Zemljo.
 

MESTO
februar 2004

Mesto nikoli ne spi,
kakor luna plava,
skoz' noč zabava,
mogoče se ti le zdi.

V dan vozila hrume,
semafor uravnava,
promet pozibava
neskončno, se ve.

Ljudje na vse hitijo
po svojih poteh,
ni jim za smeh,
da se ne 'zgubijo.

Park je sredina,
labodi ter race,
drobne pasje tace,
zelena oaza edina.

Na klopi sediva,
časotresa ni več,
vse okoli odveč,
se za roki drživa.

na vrh strani
 

LASTOVKA
februar 2002

Lastovka na kmetiji je doma,
in se tudi v mestu spreletava.
Lep in črn, škarjast rep ima,
Poleti tu, pozimi v Afriki obitava.

Zvesto vsako leto vrača se nazaj
pod isto streho svoj rod vzgajat'.
Vedno znova prileti v isti kraj,
zlato srečo nam ljudem podajat'.

Ko v deželo pride spet pomlad,
pod streho sliši znani se ščebet,
fant dekletu reče, da jo ima rad,
novega življenja je povsod obet.

Ko je sonce, tam, visoko gori leta,
za zarod muhe in vse drugo zbira.
Ko je dež, le s ceste prah pometa,
vedno v gibanju, nikoli nima mira.

»Kot lastovka je človek,« kdo poreče,
saj nekam znova in znova popotuje,
iskat vse skrivnosti življenja in sreče.
Krajem spet se vrača tja, kjer domuje.
 

VABILO NA RIBJO GOSTIJO
januar 2008
(objavljeno Jašubeg en Jered, št.8, marec 2009)

Tihokrile lesketavke,
drobne ve blestavke!
Krog kamna se podite,
noč hladno ne prespite.

Ko bo morja dno ležaj,
ko odprl bom oči stežaj,
pridite 'kojci brez besed,
kamor vodi vonja sled.

Obljubim vam gostijo,
naj vsa usta se mastijo.
Mesa lotite se in ne kosti!
Na dnu vodé se vse iskri.

LEGENDA O ŠIMENU NO AGATI
(po motivih iz ljudskih pesmi)
na vrh strani

1
Šimen en dan prišel je iz višav,
Nos krompir, obraz mu ves kozav.
Nihče ne ve, kako je to res bilo,
a krivogledo Agato vzel je za ženo.

 2
Bajta naše Agate, te sirote mlade,
vegasta, prepišna, so sprhnete klade,
mahovje in slak prekrila sta ji krov,
njun postal zdaj to je domek nov.

 3
Sklenila sta, zaljubljena, srečna vsa,
da majavo kočuro sama si popravita.
Kje le revi lakotni soldov naj dobita?
Nenadoma Šimenu šine misel skrita.

4
K bogatinu Drašu skup' oba sta šla,
če jima v lesi nekaj paleg' drva da.
Skopuh prekleti srce ima brezovo.
»Če plačata!« dejanje to je 'jegovo.

5
Dolgo v noč se je Šimen tam pogajal,
pogodbo kruto si je težko izpogajal.
S sklonjeno glavó končno je le pristal,
na bogato poplačilo je svoj križ pridal.

6
Šimen naš inu 'jegova žena Agata
v temnem lesi si pale drve žagata.
Reče mladec zdihan Šimen Agati:
»Ženka, nej tak hitru drve žagati!«

7
Na kraju vasi kočo sta si uredila,
nove klade, vrata, polkna naredila.
Mahovje zatlačila v pišne špranje,
škripava postelj ziblje ju v spanje.

8
»Kaj dogaja se?« čez no čez sprašujejo.
»Šimna ni!« nejeverno z glavó zmajujejo.
»Dan's ponoč' ga z'gotovo je hudič uzel,
sred noči iz post'le tople nekam snel.«

9
Ko zbor vse bolj glasi se in kriči,
množ'co nenadoma novica prestreli:
"Čujte, naš kozavi Šimen se vrnil je!"
"On kje le bil je? Le kje vedril je?"

10
Ko zbor vse bolj glasi se in kriči,
množ'co nenadoma novica prestreli:
"Čujte, naš kozavi Šimen se vrnil je!"
"On kje le bil je? Le kje vedril je?"

11
Vso noč na tihem, širnem morju,
daleč vstran, tam zadaj na obzorju,
rečem vam, ni ne jedel in ne pil,
vso hladno noč je ribe tam lovil.

12
Vendar v mreži nikoli ničesar ni,
so le alge in bele ribje so kosti.
Naj se še tak' trudi, išče položaj,
s soncem praznih rok vrne se nazaj.

13
Ko blagoglasno glas zvona zvoni,
Šimen zbranim na plac' spregovori:
»Za pala drva se z Drašem pogodim
da plačam, kar ponoči v mrežo ulovim.«

 14
V zarjaveto skledo dal je alge in kosti
in pred vsemi svečano mu jo pomoli.
Draš rdečih lic skledo vrže besnó na tla:
»Jutri znova pridem, saj pogodba še velja!«

15
Tako vsako jutro vaščani so se zbrali,
da videli bi komedijo in dramo, ka-li?
A vsako jutro v skledi so alge in kosti,
Draš vsako jutro skledo na tla mu zavihti.

16 
Ko mine deveti dan, Drašu končno prekipi:
»Tu je pogodba tvoja, naj v grlu zatakne ti!«
Papir s križem on raztrga, vrže ga na tla,
jezno, med smehom ljudstva, divje odvihra.

 17
Deseti, enajsti dan vihar Drašu čolne preobrne,
dvanajsti dan Šimen znova se na morje vrne.
Ko privesla nazaj, vodo čoln 'jegov zajema,
saj rib je čez in čez, da zbor komaj to dojema.

 18
Šimen ribe podeli z vsemi, ki so na plac prišli,
slavje naredijo, zbero vsi ljudje iz male se vasi.
Od takrat Šimnu no Agati vse v dobro se obrne,
lakomnemu Drašu pa hudič na slabo vse prevrne.


Vse pravice pridržane. © 2007-2020, Andrej Ivanuša, Maribor. Zadnja sprememba na tej strani: 27.04.2020
 
na vrh strani