Maladon kovač v zori časa rdeče žare razpihuje.
Gol do pasa urno suka se ta vročekrven mlajec,
goni meh, železo in orodje v silnih rokah potežkuje.
Sonce leno vstaja, za gore se skriva mes'ca krajec.
Hitro žežnil je v oglje vroče železnih palic dvoje.
Vzpenja se pomladno sonce na poti krivulje svoje,
kar kladivo blagoglasno poskakuje kakor zajec.

Pecikožec zviška v teme vse bolj mu pogleduje,
a Maladon nič ne mari, tolče, kleplje, vihti kladivo.
Lakota ga ne grudi, znoja si ne briše, ko se vsuje.
Palice tanjša si v rezilo bridko, gladi kovino sivo.
Za daljni gaj zvečer zaide božanstvo rdečelično,
kar vidi v ledeno vodo potopljeno je rezilo mično
in meč skovan je čvrsto, ostro, magično 'čarljivo.

Ko bledi mesec spet na nebu kristalnem plava,
Maladon se odžeja prvič, a pogleda ne odvrača,
razmišlja kakšen les in katera grča ni ta prava,
kako rezbaril bi okrasje držala čarnega sekača.
Še pred zoro hladno 'zgotovljeno vse je v celoti.
Ko nar'di se dan in je sonce spet na dnevni poti,
tam vid' na nakovalu Maladona, spečega sanjača.
(>ilustracija)

Tako skovan Čarnimeč v bajnega je časa zori
z roko črnega je mojstra Maladona in vojščaka.
Tretji dan rezilo v kri daritve potopi boginji Nori.
Goreče prosi, moli, da ga dobro le na poti čaka.
Voda pod nebesno visoko skalo Bistreno 'zvira,
v njej počasi, svečano, obredno kri ostrini spira,
saj prikrasti v obredu nobena se ne sme napaka.

Od daleč ga spremljajo nemo vsi vaščani zbrani,
Jerei Mrimor glasno potresa prerokovalske kosti.
Voljna koža jelena kaplje popije, kot je sneg lani.
Magični v nožnici mirno leži, ni več obredne pasti.
Ogenj visoko plapola, obredna pečenka že čaka,
»Vilindar, Vilindar!« kličejo, kroži pijača za junaka,
nazdravljajo in trkajo, vsa vas se do polnoč' gosti.