URAN
URANUS

Svetlo modri plinasti velikan.

OPIS PLANETA
NJEGOVE LUNE

OPIS PLANETA
Uran je sedmi planet od Sonca in ima tretji največji premer, je pa manj masiven kakor Neptun. Uran je prvi moderen planet, saj ga je odkril Herschel leta 1781 s pomočjo teleskopa.

Večina planetov se vrti okoli svoje osi skoraj pravokotno na ravnino ekliptike, toda Uranova os je skoraj vzporedna z osjo ekliptike. V letu 1986 je bil Uranov južni pol skoraj natančno usmerjen proti Soncu. Zato Uranova polarna področja prejemajo več energije od Sonca kot ekvatorialna področja. Vseeno je Uran toplejši ob ekvatorju kot na polih. Mehanizem, ki to povzroča, je še neznan. Pravzaprav se nekateri astronomi prepirajo, kateri od Uranovih polov je severni! Če je nagib njegove rotacijske osi malo več kot 90 stopinj, potem je rotacija direktna. Če pa je nagib malo manjši kot 90 stopinj, je njegova rotacija retrogradna. Problem je, da je treba "nekje" začrtati črto. A Uranova površina je brezoblična.

Uran je sestavljen večinoma iz kamnin in različnih vrst ledu s samo okoli 15% vodika in nekaj helija, v nasprotju z Jupitrom in Saturnom, ki sta večinoma iz vodika. Uran in Neptun sta precej podobna jedrom Jupitra in Saturna brez ovojnice masivnega tekočega kovinskega vodika. Vendar kaže, da Uran nima kamnitega jedra kot Jupiter in Saturn, ampak je kamnit material bolj ali manj enakomerno razporejen. Uranova atmosfera je iz približno 83% vodika, 15% helija in 2% metana. Tako kot ostali plinasti planeti, ima tudi Uran pasove oblakov, ki zelo hitro krožijo okoli planeta. Uranova modra barva je posledica absorbcije rdeče svetlobe zaradi metana v zgornji atmosferi.

Tabela s seznamom uranovih obročev

Tabela s seznamom večjih uranovih lun

ARIEL - Uran I
Ariel je dvanajsti od Uranovih znanih satelitov. Ariel je podoben luni Titania, čeprav je Titania za 35 odstotkov večja. Vse Uranove velike lune so sestavljene iz okoli 40 - 50% vodnega ledu, preostalo je kamen kot pri Saturnovi veliki luni Rea. Arielovo površje je mešanica krateriziranega površja in sistema med seboj povezanih dolin, dolgih več sto kilometrov in več kot 10 km globokih. Arielovo površje je sorazmeroma mlado.Nekatere grebene v sredini dolin pojasnjujejo kot izbruhe ledu. Ariel je v davnini mogoče imel vročo notranjost, toda danes je hladen. Mogoče so doline razpoke, ki so se naredile, ko je Ariel zmrznil.

UMBRIEL - Uran II
Umbriel je trinajsti od Uranovih znanih satelitov in tretji največji. Umbriel in Oberon izgledata precej podobno, čeprav je Oberon za 35% večji. Vse Uranove velike lune so iz mešanice okoli 40-50% vodnega ledu ter preostalih kamnin. Umbrielovo močno kraterizirano površje je bilo verjetno stabilno že od svojega nastanka. Umbrielova površina je zelo temna.

TITANIA - Uran III
Titania je štirinajsta in največja od Uranovih znanih satelitov. Titania in Ariel izgledata precej podobno, čeprav je Ariel za 25% manjši. Vsi Uranovi veliki sateliti so zmes iz okoli 40-50% vodnega ledu in razninh kamnin. Titanijino površje je mešanica krateriziranega površja in sistema med seboj povezanih dolin dolgih stotine kilometrov. Nekateri kraterji izgledajo delno pogreznjeni. Titanijino površje je precej mlado. Verjetno je bil na delu nekakšen proces prepovršinjenja. Obstaja teorija, ki pravi, da je bila luna nekoč bolj vroča. Površje se je ohladilo najprej in šele nato notranjost. Pri tem je skorja pod pritiskom spodnjih vročih plasti razpokala in nastale so doline, ki jih vidimo danes.

OBERON - Uran IV
Oberon je najbolj zunanja Uranova luna in druga največja. Oberonovo močno kraterizirano površje je stabilno vse od njegovega nastanka. Ima veliko več kraterjev, ki so tudi precej večji, kot jih imata Ariel in Titania. Nekateri kraterji imajo žarke izvrženega materiala, podobno kot tisti na Kalisti. Nekatera dna kraterjev so temna. Mogoče so pokrita z temnejšim materialom (umazana voda?), ki je bil izbruhan v kraterje. Opazili so tudi velike prelomnice na celotni južni polobli Oberona. To nakazuje na geološke aktivnosti v zgodnji Oberonovi zgodovini. Slika kaže goro na robu planeta, ki se dviga 6 km nad okoliškim površje.

MIRANDA - Uran V
Miranda je enajsta od Uranovih znanih satelitov. Voyager 2 je bil prisiljen leteti blizu Urana, da bi dobil ustrezen pospešek za pot na Neptun in zaradi skoraj pravokotnega položaja Uranovega sistema na ekliptiko, je bila samo Miranda dovolj blizu. Pred Voyagerjem je bilo zelo malo znanega o Mirandi in ker ni največja ali kaj drugače posebna, bi ne bila izbrana za glavni cilj pri Uranu. Voyagerjeva pot pa je bila vendarle ustrezna, saj se je izkazala Miranda kot najzanimivejša luna. Miranda je sestavljena približno iz polovice ledu in polovice kamnitega materiala. Mirandino površje je prepredeno z zelo krateriziranim terenom z brazdami, dolinami in stenami (ena je visoka več kot 5 kilometrov). Videti je, da je Miranda popolnoma pretresena in sestavljena iz različnih geoloških tvorb. Sedanja teorija pravi, da je to posledica premikanja delno stopljenega ledu.

Vse ostale lune so majhne in nepravilnih oblik. Vse po vrsti so verjetno ujeti asteroidi iz Kuiperjevega pasu.Njihov premer je od 20 do 160 km. Luni Cordelia in Ophelia krožita znotraj polmera sinhrone orbite, kar pomeni, da bosta čez nekaj deset milijonov let padli na Uran. Cordelia je verjetno notranja pastirska luna za Uranov prstan Epsilon. Za ta prstan je zunanja pastirska luna verjetno Ophelia. Albedo vseh lun je manjši od 0,1 in so zelo temne. Luni Caliban in Sycorax krožita po zelo nagnjeni krožnici 12,2 milijona km stran od Urana in sta retrogradni.

Luna 1986 U10 ima samo registracijsko številko in še nima imena. Odkrita je bila leta 1999 na osnovi posnetkov sonde Voyager 2 iz leta 1986. Imela naj bi premer 40 km in njena orbita je skoraj identična orbiti lune Belinda, torej 75.000 km od Urana. Mednarodna astronomska zveza je leta 2001 odločila, da objekta še ne more registrirati kot Uranovo luno zaradi pomanjkanja dokazov. Do nadaljnjega se vodi kot domnevni objekt.

Slika Uranove lune Caliban, ki jo je posnela sonda Voyager 2.

[kazalo strani]   [pretvorba enot]   [servisna stran]   [povezave]