JUPITER
JUPITER

Največji planet, plinasti velikan. Eden od pomembnih oblikovalcev našega Osončja.
Morda je tudi "zvezda", ki se ni prižgala, ker je nabrala premalo materiala.

Opis planeta
VRP (Velika rdeča pega)
Jupitrovi prstani
Jupitrove lune

OPIS PLANETA
Jupiter je peti planet od Sonca, prvi zunanji planet, plinasti gigant in daleč največji. Jupitrova masa je več kot dvakrat večja od vseh ostalih planetov skupaj (318 mas Zemlje). Je četrti najsvetlejši objekt na nebu za Soncem, Luno in Venero. Galilejevo odkritje Jupitrovih štirih velikih lun z imeni Io, Europa, Ganimed in Kalisto leta 1610 je bil neposreden dokaz v prid Kopernikove heliocentrične teorije gibanja planetov. Te štiri lune s skupnim imenom označujemo kot Galilejeve lune.

Plinasti planeti nimajo trdnih površin. Njihov plinasti material preprosto postaja gostejši z globino. Zato se premer planeta poda šele tam, ko pritisk doseže eno atmosfero. Ko gledamo te planete, vidimo vrhove oblakov visoko v atmosferi. Jupiter je sestavljen iz okoli 90% vodika in 10% helija s sledovi metana, vode, amoniaka in drugih kovin. To je zelo podobno prvotni sestavi solarne meglice iz katere je nastalo Osončje.Naše poznavanje notranjosti Jupitra in ostalih plinastih planetov je zelo majhno. Jupiter ima verjetno jedro iz kamnitega materiala z maso okoli 10-15 zemljinih. Nad jedrom je plašč planeta v obliki tekočega kovinskega vodika. Ta eksotična oblika najbolj pogostega elementa je mogoča pri pritisku nad 4 milijone barov. Tekoči kovinski vodik vsebuje ionizirane protone in elektrone kot v notranjosti Sonca, vendar pri precej nižjih temperaturah. Tekoč vodik je električni prevodnik in vir planetovega magnetnega polja. Zunanja plast (atmosfera) je sestavljena večinoma iz navadnega molekularnega vodika in helija, ki je tekoča v notranjosti in plinasta bolj zunaj. Meje med posameznimi plastmi so nejasne, ker zvezno prehajajo ena v drugo.
 

Jupiter in ostali plinasti planeti imajo vetrove z velikimi hitrostmi (600 km/h), ki so razdeljeni po širokih pasovih geografskih širin. V sosednjih pasovih pihajo vetrovi v nasprotnih smereh. Majhne razlike v kemiji in temperaturi povzročajo barvit izgled pasov. Svetli se imenujejo cone, temni pa kar pasovi. Segajo tudi do 1000 km v globino planetove atmosfere, ki je zelo turbulentna. To kaže, da vetrove najbolj poganja toplota iz notranjosti planeta in manj toplota Sonca, kot na Zemlji.

JUPITROVI PRSTANI
Na vrh strani

Jupiter ima prstane podobne Saturnovim, vendar so šibkejši in manjši. Odkrila jih je sonda Voyager 1 in odkritje je bilo povsem nepričakovano. V nasprotju z Saturnovimi so Jupitrovi prstani temni (albedo je okoli 0,05). Verjetno so iz zelo majhnih delcev kamnitega materiala. V nasprotju z Saturnovimi ti verjetno ne vsebujejo ledu. Delci v Jupitrovih prstanih verjetno ne ostajajo dolgo tam zaradi vplivov atmosfere in magnetnega polja. Sonda Galileo je našla jasne dokaze o tem, da se nenehno obnavljajo z prahom, ki ga ustvarjajo udarci mikrometeorjev na notranje lune Metis, Adrastea, Amaltea in Thebe. Notranji halo prstan je raztegnjen zaradi medsebojnih vplivov z Jupitrovim magnetnim poljem. Julija 1994 je na Jupiter spektakularno treščill komet Shoemaker-Levy 9. Posledice na Jupitru so bile jasno vidne celo z amaterskimi teleskopi. Ostanki trčenja so bili vidni s Habblovim vesoljskim teleskopom (HST) še leto dni.

Njena površina se močno razlikuje od površine kateregakoli drugega telesa v Osončju. Namesto kraterjev je Voyager 1 odkril na stotine vulkanskih kalder. Nekateri vulkani so celo aktivni! Izredne fotografije izbruhov, ki so segali celo 300 km visoko, sta poslali obe sondi Voyager in sonda Galileo. To je bil prvi dokaz, da je tudi notranjost drugih terestrialnih teles vroča in aktivna. Vulkanske erupcije bruhajo žveplove spojine, predvsem žveplov dioksid. Izbruhan material se zbira v vulkanskih kalderah in jezerih staljenega žvepla. Tekoče žveplo tvori reke in vulkanske razpoke. Najbolj vroče točke dosegajo temperaturo do 2000 K, čeprav je povprečna temperatura lune 130 K (-140 C). Preko njih Io izgublja lastno toploto. Energija za vulkansko aktivnost izhaja iz vplivov plimovanja med lunami IO, Europo in Ganimedom ter planetom Jupitrom.

Te tri lune so vpete v resonančnih orbitah, tako da Io obkroži Jupiter štirikrat, ko Evropa to stori dvakrat in Ganimed enkrat. Kot naš Mesec proti Zemlji, je tudi Io vedno obrnjena z istim licem proti Jupitru. Vplivi Ganimeda in Europe povzročajo na Io nihanje. To nihanje širi in krči premer lune za 100 metrov (100 metrska bibavica!) in povzroča notranjo toploto telesa. Io potuje skozi jupitrove magnetne silnice in nabira električni tok, ki doseže 1 milijardo wattov. Na ta način si luna oblikuje lastno magnetno polje, ki izmenjuje material z Jupitrovim magnetnim poljem. Planet ima atmosfero iz žveplovega dioksida in nekaterih drugih plinov. Na luni ni zaslediti vode.

Na Europi je zelo malo kraterjev. Najdeni so bili samo trije, ki so večji od 5 km. To kaže, da je površje zelo mlado in da je zelo aktivno. Slike površja Europe močno spominjajo na slike ledenih morij z Zemlje. Možno je, da je pod ledenim površjem Europe plast tekoče vode, ki naj bi bila debela 50 km. Voda je tekoča verjetno zaradi plimnega segrevanja. Če je tako, potem bi bila Europa poleg Zemlje edino telo v Osončju, kjer obstaja v tekoča voda v znatnih količinah. Europina najbolj udarna značilnost je mreža temnih črt, ki prepleta celotno luno. Zadnja teorija o njihovem nastanku govori, da so nastali zaradi serije vulkanskih izbruhov in gejzirjev.

Zadnja opazovanja z Habblovim teleskopom (HST) so odkrila, da ima Europa zelo tanko atmosfero (10-11 bara) iz kisika. Od 68 lun v Osončju imajo samo še štiri druge lune atmosfero Io, Ganimed, Titan in Triton. Nasprotno od kisika v Zemljini atmosferi Europin ni biološkega nastanka. Najbolj verjetno je nastal zaradi sončne svetlobe in nabitih delcev, ki zadevajo Europino ledeno površje. Povzročajo nastanek vodne pare. Ta se razceplja na vodik in kisik. Vodik počasi uhaja, težji kisik pa ostaja kot lunina atmosfera.

Sonda Galileo, ki sedaj kroži okrog Jupitra, potrjuje domnevo o zaledenelem slanem oceanu tekoče vode. Obstajajo območja, ki so podobna lomljenju ledu na zemljinih polarnih morjih ob pomladni otoplitvi. Sonda je našla dokaze o obstoju šibkega magnetnega polja, ki valovi na vse strani ob prehodu skozi močno Jupitrovo magnetno polje.

Prvi mimolet sonde Galilo je odkril, da ima Ganimed svojo lastno magnetosfero povezano z veliko Jupitrovo. Ta verjetno nastaja podobno kot na Zemlji in je rezultat gibanja prevodnega materiala v notranjosti. Najnovejša opazovanja magnetnega polja ter nove slike Ganimeda kažejo, da v globini 150 do 200 km verjetno obstaja nekaj kilometrov debela plast tekoče slane vode. Slike prikazujejo podobne površinske značilnosti kot na luni Europi, le da so starejšega izvora. Tako se Ganimed postavlja v bok Europi in Kalistu, ki naj bi prav tako imeli podpovršinski ocean.

V nasprotju z Ganimedom ima Kalisto slabo notranjo strukturo. Kaže, do materiali razporejeni tako, da so proti sredini planeta poravnani težji materiali, proti površju pa lažji. Sestavljen je iz okoli 40% ledu in 60% kamnin ter železa. Titan in Triton sta mu verjetno najbolj podobna. Podatki sonde Galileo kažejo, da bi se naj globoko pod površjem prav tako nahajal slan ocean tekoče vode. Kalistino površje je povsem prekrito s kraterji in je zelo staro, podobno kot gorovja na Luni in Marsu. Podobno kot na Ganimedu so se tudi na Kalisti stari kraterji sesedli.

Kalisto ima zelo redko atmosfero iz ogljikovega dioksida. Doslej še nismo našli dokazov, o magnetnem polju. Kalisto ima zelo staro strukturo in domnevamo, da je še vedno takšen, kot je bil ob nastanku pred kakšnimi 4 milijardami let.

METIS, ADRASTEA, AMALTHEA, THEBE
Na vrh strani
Slika na levi je montaža najbolj kvalitetnih slik, ki jih imamo o teh lunah. Posnete so bile s sondami Voyager 1, Voyager 2 in Galileo. Dejansko so to bolj ujeti asteroidi, kakor prave lune. Ležijo znotraj tankih Jupitrovih obročev. Takšne majhne satelite, ki ležijo v planetnem prstanu imenujemo moons ali lunice.

Amaltea je tretja od Jupitrovih znanih lun. Amaltea je bila zadnja luna, ki je bila odkrita z direktnim opazovanjem. Vse ostale so bile odkrite s pomočjo fotografij. Kot večina Jupitrovih lun tudi Amaltea rotira sinhrono. Amaltea je najbolj rdeč objekt v Osončju. Rdečkasta barva je verjetno zaradi žvepla. Na slikah Voyagerja in Galilea (levo) je videti relativno svetle lise, ki so lahko nastale zaradi izkopanega materiala med nastankom kraterjev ali pa le strmine grebenov. Njena velikost in nepravilna oblika kažeta, da je Amaltea precej močno in trdno telo. Njena sestava je verjetno bolj podobna kakšnemu asteroidu kot pa Galilejevim lunam. Thebe je četrta od Jupitrovih malih lun. Na sliki zgoraj je to čisto desna luna. Tukaj vidimo krater Zethus premera 40 km.

LEDA, HIMALIA, LYSITHEA, ELARA in ANANKE, CARME, PASIPHAE, SINOPE
Na vrh strani
Te lune so vse na večjih razdaljah od Jupitra in ležijo izza krožnic Galilejevih lun. Leda, Himalia, Lysithea in Elara bi lahko bili ostanki enega samega asteroida, ki ga je ujel Jupiter in nato razlomil. Te lune krožijo na približno isti razdalji 11 milijonov km od Jupitra in so v skupini. Leda, Ananke in Sinope so med najmanjšimi lunami v Osončju sistemu. Njihove orbite so v nasprotju z notranjimi lunami nagnjene za 28 stopinj glede na Jupitrov ekvator. Ananke, Carme, Pasiphae in Sinope so prav tako verjetno nastale iz enega samega asteroida, ki ga je Jupiter ujel in razdrobil. Vse imajo nenavadne retrogradne orbite. Orbite so nagnjene za 15 stopinj glede na Jupitrov ekvator.
 

NEIMENOVANE LUNE
Na vrh strani
Nedavno je bilo odkritih skoraj dva ducata majhnih in nepravilnih Jupitrovih lun. Vse so zelo majhne in imajo 2-8 km v premeru. Nekatere imajo orbite podobne Ledini skupini, druge pa Anankini skupini.Te nepravilne lune so pravzaprav ujeti asteroidi. Vendar je način in čas njihovega ujetja neznan. Sateliti obkrožajo Jupiter v velikih orbitah, ki so zelo nagnjene in ekscentrične, pa tudi retrogradne. Slike teh lun so le svetleče pike in jih ni mogoče prikazati. Razen osnovnih podatkov o velikosti, teži in krožnicah o njih ne vemo veliko.

[kazalo strani]   [pretvorba enot]   [servisna stran]   [povezave]