|
Prvi jutranji vlak
(objava 8.2.1981,
Nedeljski dnevnik, Skok v tretje tisočletje)
Na vrh strani
 Potnik v brezhibni obleki je stal na
postaji.
Noč je bila tiha in gluha. V daljavi se je
slišalo sopihanje stare parne lokomotive. Osamljen železničar je slonel
ob stebru in zehal. Njegova temno modra uniforma je bila vsa pomečkana.
Potnik v brezhibni obleki se je sprehajal
sem in tja po peronu. Imel je gladek obraz in zdelo se je, kakor da se ni
še nikoli obril. Če pa bi pogledali pozorneje, bi opazili, da njegovega
obraza ne krasijo obrvi.
Še nekaj trenutkov in pripeljal bo prvi
jutranji vlak. Potnik v brezhibni obleki je za trenutek zamišljeno
obstal.
"Čas je! Še nekaj sekund…"
Nato je zamahnil z roko in skozi možgane
ljudi je šinil oster krik. železničar je za trenutek okamenel in se začel
vznemirjeno ozirati okoli sebe. Tujec se je zmedeno nasmehnil in se spet
začel sprehajati.
"Koordinate so določene. Zdaj končno
odhajam. Za vedno. Tukaj, na Zemlji, sem pustil deset let svojega življenja."
Potipal se je po žepu suknjiča in se zadovoljno nasmehnil. Njegovi
kasetni zapisi so še bili na svojem mestu.
"Vlak bo kmalu pripeljal. Odhajam brez
ljubezni in brez sovraštva. Dolgo sem bil tukaj, a še vedno ne razumem
Zemljanov. Opravil sem veliko delo in lahko se vrnem … Žal mi je, toda
to je edini način. Ne sovražim teh primitivnih bitij. Zemlja je zamotan
planet." Zgrabilo ga je domotožje. Stopil je do roba perona in se
zazrl v nebo. Z očmi je poiskal rdečo zvezdo daleč v temini noči.
Postajne svetilke so mu tiho razsvetljevale obraz. To ga ni motilo.
"Aldebaran, sonce! Tam je vse mirno in
preprosto, tam sem doma. Tam so svojci. Tukaj pa sem tujec … Moj svet ni
srečen, vendar tudi tukaj ljudje niso srečni … Kje pa je potem smisel?
Smo na poseki znanega in krčimo velik gozd neznanega … Moja naloga je
bila zanimiva, nenavadna. A je opravljena, predraziskave so gotove."
Spet je zastal in se obrnil v smer, od koder je vozil vlak.
"Vračam se … Srečen? Ne vem! Kaj
je sreča? Morda je to, da si želim domov in da se mi želja izpolni …
Rad bi videl spet rdeče planjave in rdeče trave, moje sonce in lune
mojega planeta … Tukaj je Sonce rumeno in trave so zelene…"
Medtem se je postaja napolnila z ljudmi.
Hrup je naraščal. Pripeljal je vlak in se med škripanjem ustavil. Okna
vagonov so razsvetlila peron. Treskanje vrat je preglasilo nedoločno
govorjenje, ki je preplavilo postajo. peron se je izpraznil in vse je
potihnilo. Mož v brezhibni obleki je vstopil. Prvi jutranji vlak je
odpeljal v noč.
Kolesa so trdo in ritmično udarjala.
Slonel je ob oknu in zrl v smer vožnje. Nato se je zravnal.
"Žal mi je, drugega mi ne preostane.
To je edini mogoči način… Če sem prav preračunal, se bo vlak odbil
skozi čas in prostor na planet Tau Ceta v čas velikih plazilcev."
Nato je stegnil roko nad glavo in se trikrat zavrtel okoli svoje osi.
Skozi možgane ljudi je spet šinil boleč krik in … v naslednjem
trenutku je vlak zaškripal po pesku. Na njem je bil potnik manj. Padal je
skozi čas in prostor in pristal na drugem planetu rdečega sonca
Aldebarana.
Vlak se je prevrnil. Vagoni so ponorelo
divjali čez rumeno puščavo, se prevračali, treskali drug čez drugega
in končno mirno obstali. Iz zvitega železa so se zaslišali kriki in
stoki. Nato se je vse umirilo in preživeli so začudeno zrli v svetlo
modro sonce in v ogromnega plazilca, ki se je prek sipin plazil proti
njim.
|
|
Operacija Delta
(objava 15.2.1981,
Nedeljski dnevnik, Skok v tretje tisočletje)
Na vrh strani
 "Še petnajst minut!" je pomislil
in izpil vsebino čaše, ki jo je držal v rokah. Iztok je bil mož
srednje rasti. Nosil je dolgo, belo haljo, ki je še posebej poudarjala
njegove črne, rahlo valovite lase. Bil je kapetan vesoljske ladje
Absolute. To sta kazala zlata trakova, ki sta se spuščala preko močnih
prsi. Njegovo delo ni bilo lahko. Poleg ljudi so posadko sestavljali še
modrokožni Trivori, majhni in žilavi Armani, ki so živeli na zelo
negostoljubnem planetu, ter visoki, vitki Bergenijci, živi računalniki.
Ta humanoidna bitja je skušal povezovati v celoto.
Modrikasta svetloba se je nenadoma prelila
v zeleno.
"Čas je!" si je dejal in odložil kozarec. Odpravil se je h
vratom na drugem koncu dvorane. Govorjenje je prenehalo. Posadka se je
udobno namestila in molče pričakovala trenutek časovno-prostorskega
skoka.
Iztok je sedel v komandni stol in zategnil
varnostni pas.
"Absolute, ljubica, je vse pripravljeno?" je glasno vprašal.
Odvrnil mu je računalniški glas. "Vse je pripravljeno. Šest minut
do skoka."
"Hvala, ljubica!" je zamrmral in se obrnil k mlademu Bergenijcu,
kopilotu.
"Kako delujejo delta-sistemi?"
"O.K.," je med nasmehom dejal Karbanitorili. "Pet minut do
skoka. Časovno-prostorska interpolacija je preračunana. Vstop v
sub-vesolje čez dve minuti." Njegov glas je bil raskav in odsekan.
Bergenijci so podobni Ljudem, njihova posebnost pa so koničasti uhlji, ki
jih lahko obračajo za celih 90 stopinj. Karbanitorili je položil svojih
sedem prstov na tipke in jih narahlo pritisnil.
"Še minuta do vstopa v sub-vesolje," je dejal mehki računalniški
glas.
"V redu, Absolute, nadaljuj z operacijo Delta," je dejal Iztok.
Karbanitorili pa je to ponovil za njim.
Iztok ni maral Bergenijcev. Bili so
skrivnostni in nikoli ni vedel na kakšen način razmišljajo o določenem
problemu. Prav zaradi neizprosne logike pa so bili nepogrešljivi na vsaki
vesoljski ladji. Vsaka rasa Vesoljske federacije se je odlikovala po določenih
lastnostih in so tako imele vse vesoljske ladje mešano posadko. Posebne
težave pri konstruiranju vesoljskih ladij so povzročale tiste rase, ki
so se zelo razlikovale od drugih. Na primer Lemahi, ki so živeli v vodi
in so bili podobni delfinom. Ali pa Mormenihi, ki so živeli v silikonskem
svetu. Spominjali so na ogromna očesa z mnogimi tipalkami.
"Vstop v sub-vesolje," je dejala
Absolute in pričela odštevati. Zvezde so se nenadoma zableščale, se
razlile čez pan0oramski zaslon in črno vesolje se je spremenilo v svoj
negativ. Postalo je mlečno belo, zvezde pa so se črno bleščale.
"Tri minute do skoka. Vstop v
sub-vesolje je opravljen z vso natančnostjo," je dejala Absolute.
Medtem so se pokazale potrebne številke.
"V redu, Absolute," je zagodrnjal Iztok. "Ljubica, nadaljuj
z operacijo Delta."
"Nadaljuj z operacijo delta," je kot odmev dejal Karbanitorili.
Vsako pomembno operacijo morata potrditi oba pilota.
"Vstop v skok," je dejala Absolute in pričela z drugim odštevanjem.
Nenadoma se je vse razsvetlilo. Iztok je
zagledal vhod. Bila je projekcija njegove miselne abstrakcije. odpel si je
varnostni pas in stopil skozi vhod … in stopil skozi vhod … skozi vhod
… vhod … in …
"Vhod v dušo!" Zasmejal se je.
Prostor je napolnil smeh. Valovi smeha so drseli preko rdečega morja. Le
počasi se je vodna gladina umirila.
"Neskončnost!" je zaklical in se nenadoma zvil v kupček
pepela. Beseda je odmevala in barve so plesale ob zategnjenih
samoglasnikih. "Veeesoooljeee!" Razširil je roke in poletel.
pričel se je razdvajati. Njegov vrat se je raztegnil, se podaljševal in
tanjšal, dokler se ni pretrgal, kakor da bi bil iz testa. Pred seboj je
zagledal Karbanitorilija v dolgi rdeči halji.
"Ti si moj suženj, moj črv," je
dejal Karbanitorili in se cinično zasmejal. Vse je nenadoma umolknilo v
ogromni eksploziji in se razletelo v počasnem ritmu bitja srca. Utrip je
bobnel skozi vesolje. Čutil je tesnobo in strah. Nekdo mu je jemal
osebnost.
Nato je pričel rasti. Kmalu je napolnil
ves prostor in se v hipu zmanjšal na svojo prejšnjo velikost.
Karbanitorili je sedel na svojem sedežu in se skrivnostno smehljal.
"Ali je že konec skoka?" je presenečeno pomislil. Toda vse je
bilo še vedno del halucinacije. Vedno znova ga je presenečalo bogastvo
predstav, ki jih je doživljal med prostorsko-časovnim skokom.
Skozi vrata je stopila ženska. Nosila je
le kratko obleko iz zelenih kovinskih ploščic.
"Skok je uspel. Koordinate se ujemajo z interpolacijo v intervalu
0,001%," je dejala Absolute. Iztok se je zdrznil. Ženska je bila še
vedno tam. Karbanitorili se je skrivnostno smehljal in se prebujal iz
halucinacij. Vsaj tako se je Iztoku zdelo. Le ladijski računalnik ni
mogel imeti prividov med skokom. Kaj pa Bergenijci? Vprašanje ga je
bolelo v glavi.
"Ali še vedno sanjam?" je vprašal
Iztok.
"Ne," je odkimala ženska, "ne sanjaš več. Zdaj si
moj." Nato je s preprostim gibom odvrgla svojo obleko in z roko
zamahnila proti vratom. Vrata komandne kabine so se odprla. na oni strani
je zelenel travnik. Splavala je skozi vrata.
"Pridi," je dejala in mu
pomahala. Počasi si je odpel pas in stopil za njo. Skušal jo je uloviti.
Izmikala se mu je in se smejala. Nekaj časa sta se lovila. Končno jo je
ujel za roko in jo potegnil k sebi.
"Kako ti je ime?" je vprašal.
"Margerita" je dejala in davni spomini so priplavali v Iztokove
misli.
"Božanska si," je zašepetal.
"Vem," je odvrnila in ga potegnila nase. Ves se ji je predal.
Nenadoma pa je v njegovi glavi počilo in pričel je razpadati v atome.
Karbanitorili se je dvignil s sedeža,
stopil k Iztoku, dvignil njegovo glavo, prekontroliral zenice in zamrmral:
"Uspel sem!" Sedel je nazaj, preklopil nekaj stikal in dejal:
"Pomočnik kapetana vsej posadki … Prosim zdravniško ekipo, da
pride v poveljniško kabino." Nato se je obrnil k zaslonu na steni.
"Absolute, od slej veljajo ladijska pravila številka tri, odstavek
šest!" Absolute je nekaj trenutkov molčala in potem rekla:
"Operacija Delta ustavljena do prejema izvida zdravniške
ekipe."
Vrata so se odprla in vstopili so trije
zdravniki. Brez besed so se napotili k Iztoku. Molče so ga pregledali, se
mrmraje posvetovali in nato se je eden obrnil h Karbanitoriliju.
"Kapetan je doživel halucinatorni šok. Do nadaljnjega ni več
sposoben opravljati svoje dolžnosti," je dejal.
"V redu! Absolute, potrdi izvid zdravniške ekipe in nadaljuj z
operacijo Delta!" Absolute se je takoj oglasila:
"Izvid potrjen, operacija Delta se nadaljuje. Oddaljenost od prve
vstopne točke petdeset milijonov svetlobnih let. Minuta do izstopa iz
sub-vesolja."
Vesolje je spet postalo temno in zvezde so
belo sijale. Zdravniška ekipa je dvignila nezavestnega Iztoka in ga
namestila v ladijsko bolnišnico.
"Izstop iz sub-vesolja je še v mejah
dopustnega. Vsi sistemi delujejo normalno. Časovna zamuda je 66 sekund.
Uporabljeno ladijsko pravilo številka tri. Do nadaljnjega vodi vesoljsko
ladjo Absolute kopilot in vicekapitan Bergenijec Karbanitorili Monadadre.
Zapis v ladijski dnevnik številka 23453-A." Karabnitorili se je cinično
nasmehnil. Absolute pa je nadaljevala:
"Pričenjam z operacijo spuščanja ladje na planet Bergenijo."
"V redu, Absolute, nadaljuj!" Na zaslonu se je pokazal obraz
poveljnika vesoljskega programa Bergenije. Karbanitorili se mu je
nasmehnil in pokimal z glavo.
"Poročaj!" je dejal poveljnik, ko je opazil, da je
Karbanitorili sam v poveljniški kabini.
"Predvidevanja naših psihologov so se
popolnoma uresničila. Podzavest ljudi je močno sprejemljiva za hipnotične
ukaze. Manipuliranje je v celoti uspešno na vseh stopnjah."
Poveljnik se je nasmehnil:
"Dobro si opravil nalogo. Operacija Delta je bila uspešna. V rokah
imamo močno orožje. Zdaj lahko osvojimo Zemljo!"
|
|
Naslednjih tisoč let
(objava
27.7.2011,
Jašubeg en Jered, novice iz Drugotnosti -
številka 19, leto IV)
Na vrh strani
 Sedel
je na kamen ob morju.
Nežen vetrc je
kodral gladino vode in to ga je prisililo, da je
pozorneje motril kamnito dno. Zavzdihnil je, ko
je spoznal, da na kamnih v zalivčku ni nobenega
življa več. Še lani so bili na njih drobceni
polžki. A letos ni bilo tam, pod morsko gladino,
ničesar več. Predlani so v vodi plesale drobcene
ribje mladice in pod kamnom je bila morska
vetrnica. Leto ali dve prej, ni se več prav
spomnil, so med kamni švigale drobne ribice in
vodni črv je tiščal svojo razcepljeno lovko
daleč ven izpod kamna. Pa morske kumare, ježki …
teh se že skoraj ni več spominjal. Pred mnogimi
leti so tukaj v zalivu lovili ribe, pa hobotnice
in sipe. Hm, školjk je bilo še več!
»Kako se jim že
reče? … Prilepnice, ali kaj že …,« je pomislil.
»Uh, kako dolgo že nisem jedel školjk. To je še
bilo pred časom, ko niso bile strupene, te
naravne precejevalke morja.«
Spominjal se je
mnogih let in desetletij nazaj. Spomin mu je
odtaval še v čase, preden so mu pomladili telo.
Spomnil se je na sina in na svojega vnuka, nato
še na pravnuke in na naslednje generacije otrok,
njegovih bioloških naslednikov, ki jim ni več
vedel imena in nekatere med njimi niti poznal.
Rodili so se, ko je ležal v regeneraciji in
čakal, da se mu zarodne celice preobrazijo v
nove organe in okončine.
Zadovoljno je stegnil prste in jih stisnil v
pest. Njegova roka je bila mlada in prav takšna,
kot takrat, ko je imel trideset let. Spet je
zavzdihnil, ko je pomislil, da ga znova in znova
čaka naporno in mnogokrat boleče razgibavanje v
telovadnici. Novega telesa si ne bi mogel v
kratkem privoščiti. Še za tega mora odplačati
preostalih deset obrokov kredita. Torej je moral
paziti nanj in ga držati v kar najboljši
psihofizični kondiciji.
Ozrl se je na
plažo, kjer so zagoreli mladoliki moški in
ženske igrali odbojko na mivki. Rjava, lepo
oblikovana telesa. V njegovih časih so le redki
imeli takšne postave.
»Če jim jih je
mati narava dala. Pa še v telovadnici so si
morali dodatno izklesati mišice. Hm, danes si pa
telo kupijo. Model Apolon 12V6 ali Afrodita
XU33. Če imaš dovolj denarja, si lahko privoščiš
športni model, tako kot sem včasih kupoval
avtomobile, da sem z njimi zapeljeval dekleta.«
Spomnil se je prve
žene, s katero je živel pred Veliko
transformacijo. Umrla je za rakom na rodilih.
Bila je v zadnji generaciji ljudi, ki so umrli
naravne smrti, dokončno umrli! Pet let
prezgodaj! Pet let prej, preden … je medicina
začela z regeneracijami. To je bilo takrat, ko
se je pričela revolucija Singularnosti, ko je
umetna inteligenca prevzela primat.
»Vsak dan v vsakem
pogledu vse bolj napredujemo,« je zamrmral.
Potem se je znova zazrl v nakodrano morje in z
žalostjo v srcu pričel razmišljati o polžkih,
ribicah, ježkih, morskih kumarah in prilepnicah,
ki jih v morju ni bilo več. In jih ne bo nikoli
več, ker prazni, zagoreli, nabildani generaciji
v apolonovih in afroditinih telesih ni več mar.
»Drejček,« je
rekel majhen plišast medvedek, ki je prihlačal k
njemu. »Mrači in hladi se. Mislim, da bi moral
na večerjo. Tvoja telesna temperatura je padla
in začel si se ohlajati. Ti prinesem terizolko
ali pa boš šel v bivak?«
Ozrl se je in ga
pogledal z nasmeškom na ustnicah.
»Hej, Medo.
Prinesi terizolko in potem se usedi sem k meni.
Bova gledala sončni zahod!« je rekel.
»Prav, Drejček,
kakor hočeš!« je rekel njegov podporni androidni
robotek in spet oddrobencljal k bivaku. Ker je
imel kratke noge, je prav hecno poskakoval čez
kamne na obali.
Andrej je gledal
za njim in napolnjevalo ga je zadovoljstvo.
Njegov model, igračka za otroke, ki jo je
dopolnil z vsem, kar sta tehnologija in njegov
bančni račun dovoljevala. Spomnil se je filma
Umetna inteligenca, kjer je bil robot – medvedek
spremljevalec glavnega junaka. Revolucija
Singularnosti mu je omogočila dostop do
tehnologij in znanj, da je pričel oblikovati
pametne androidne mehatronične plišaste medvedke
za otroke. To je postala njegova specialnost in
vedel je, da je z njim razveselil mnogo otrok.
Potem, ko se je regeneriral, je začel nastajati
Medo po zgledu iz filma, ki je bil njegova
podpora v tem drugačnem svetu. Z miselnim
vsadkom je v retini obeh očes pognal
nanoprojektor in pred seboj je zagledal prizor
iz filma, ki ga je videl že desettisočkrat.
Postal je otožen in raznežen. Ugasnil je prizor
in zrl v prazno vodo pred seboj.
»Ni jim mar!« je
jezno pomislil. »Že dolgi jim ni več ni mar, kaj
se dogaja s planetom! Kakšna mravlja ali črv več
ali manj, koga to briga! Novo telo in hajdi na
nove zabave. Odmrla ledvica, zamenjajmo z drugo.
Zdrobljen prst, brž po novega v regeneracijo. Še
misel na bolečino si dajo izbrisati. Neprijetni
spomini, klik, klik, bzzz … ni jih več! Morska
vetrnica, ni važno, saj je ožigalkar! Torej nas
lahko ožge. Nepotrebno … Zastarelo … nekaj še iz
časov pred Singularnostjo!«
Mahal je z rokami
in se ustavil, ko je medvedek rekel:
»Drejček, je kaj narobe s teboj?«
»Ne, Medo,« je
blago odvrnil. »Malo sem se razjezil, ko sem se
spomnil … Ah, saj ni važno! Podaj mi raje
terizolko, da se oblečem.« Medvedek se je visoko
stegnil in mu podal izolirni kombinezon. Ko je
zategnil stik, je obleka – stroj takoj pognala
ogrevanje in masažo podkožnega tkiva, da se mu
je dvignila telesna temperatura na ustrezno
raven. Oblačilni stroj je takoj izdelal celotno
analizo in ugotovil, da je raven sladkorja rahlo
presegla idealno vrednost in z ustreznimi
hormonskimi spodbujevali je bilo to kmalu
urejeno.
Med tem je Medo
sedel in zrl proti sončnemu zahodu. Njegovi
e-možgani se niso zavedali lepote sončnega
zahoda, a ker je njegov Drejček rekel, da bosta
gledala sončni zahod, je enostavno gledal, kako
se sonce potaplja za obzorje.
»Sonce se potaplja
v morje,« je rekel Medo, ko je Andrej sedel na
kamen poleg njega.
»Ja,« je potrdil, »sonce se potaplja v morje.«
Medo je obrnil glavo k njemu in rekel:
»Vendar astronomsko …« Andrej je položil prst na
njegova usta. »Poznam tvoj ugovor. Ampak,
pretvarjaj se, da je temu res tako.«
Medvedek je zasukal glavo in skomignil z rameni.
V tišini sta gledala, dokler se sonce v celoti
ni potopilo v morje. Potem je medvedek rekel:
»Sonce se je potopilo v morje!«
»Res je,« je potrdil Andrej.
»Vendar to ni res, niti fizikalno, niti
astronomsko,« je ugovarjal Medo.
»Tudi to je res,« je pokimal Andrej. Medved je
nekaj časa razmišljal in se popraskal po glavi.
»To je protislovje!« je rekel.
»Tudi to je res, s tvojega stališča!« je rekel
Andrej in nekaj v njegovem glasu je ustavilo
mehatronično igračo, da ni več ugovarjala.
Andrej je nekaj
trenutkov zrl v medvedka in nato v morje brez
življa.
Nenadoma se mu je obraz razjasnil.
»Pridi, Medo, te ponesem nazaj. Imam daljše noge
kakor ti,« je veselo rekel.
»Bi rekel, ja!« je pokimal medvedek.
Ko mu je bil v naročju, se je privil k njemu in
rekel:
»Zelo mi je všeč, da me neseš!«
Andrej je zamišljeno pokimal:
»Tudi meni je všeč in to bom najbolj pogrešal …«
»Ko boš, kaj?« je vprašal robotek.
»Pogrešal te bom, ko se pridružim Mrmrajočim
Umom,« je rekel Andrej in gledal naravnost v
Medove oči. Njegovi e-možgani so malo zastali in
premleli informacijo.
»Je to res, kar si želiš? Je tvoja odločitev
trdna?« je rekel Medo.
»Jasno! Toliko me poznaš, da veš, da ne govorim
kar tako!«
»Vem, saj si me ti naredil!«
Andrej je pokimal in preskakoval kamne na obali.
»Dolgo sem že na
svetu, Medo. Videl in doživel sem vse. A kar ne
prenesem je … malomarnosti. Tisti, 'ne briga me'
odnos do vsega, me razjezi. Ljudje smo na
Veneri, na Marsu in še naprej. Ampak, tule, na
Zemlji, izgubljamo mravlje, polže, morske
vetrnice, … Mislim, da smo izgubili tudi sami
sebe … na tej poti v 'svetlo prihodnost'. Oči me
bolijo od nje! In srce, razum tudi. Zato … moram
nekaj spremeniti. Zato … moram razburkati
svetovni kompleks, inteligenčni tank Mrmrajočih
Umov. Izgubljajo se v neskončnih kalkulacijah
vrtincev črnih lukenj in tranzicij skozi
čas-prostor … da lahko naše medzvednice varno
potujejo k drugim svetovom.«
Medo ni rekel
ničesar. Samo je sprejemal informacije in jih
predeloval. Saj, njegove spominske banke so bile
obširne, procesor pa omejen.
Andrej je stopil v bivak in Meda posedel ob
vzglavje ležišča. Med tem je materializator
pričaral kozarec hranilne tekočine z okusom po
jagodah na mizico. Andrej ga je spil. Ko ga je
odložil, se je kozarec razblinil.
»Dovolj napredna
tehnologija se ne razlikuje od čarovnije,« je
pomislil Andrej. Obrnil se je k Medu in ga
vprašal:
»Premišljuješ ali morda potrebuješ energijo?«
»Oboje!« je rekla igračka.
»Počakaj, te priklopim!« je rekel in z mentalnim
vsadkom vklopil prenos energije.
»Boljše?« je vprašal Andrej. Medvedek je samo
prikimal.
Mrmrajoči Umi je
sinonim za velikansko mrežo človeških umov brez
teles. Mnogi, ki so želeli prispevati k
znanosti, so se odločili za bivanje v njej.
Singularični stroji so vsak človeški nevron
pretvorili v nanočip. Ustvarjene so enake
povezave med nanočipi, kot so med nevroni. Na ta
način se osebnost prekopira v Gigantopleks. To
je v velikanski človeški računalnik svetovnih
razsežnosti, ki omogoča na stotine izumov vsako
sekundo. Singularični inteligenčni stroji te
ideje pretvarjajo v nove izdelke, nove možnosti,
teorije in v vse, kar hitro razširjajoča se rasa
potrebuje. A že nekaj generacij predvsem
preračunavajo trajektorije medzvezdnih
vesoljskih ladij. Vodijo jih na njihovih
potovanjih skozi magnetno-gravitacijske vozle.
»Potem boš umrl!«
je rekel Medo. Andrej je sedel na rob ležišča.
»Ja, telesno bom umrl! Vse moje dobijo moji
potomci. Tudi tebe, dragi moj Medo!« Medo je
molčal.
»Samo moj um se pretoči v mrežo. Potem … veš,
Medo. Potem bom poskrbel, da bodo v najinem
zalivu spet ribice, vetrnice, morskekumare,
prilepnice, a tudi ježki, sipe in celo hobotnice
…« Andrej je legel vznak in si z rokama podprl
glavo. Medo je še vedno molčal.
Čez nekaj časa je
rekel:
»Pogrešal te bom, Drejček!«
»Saj si le mehatronska aplikacija v obliki
plišastega medvedka. Ne moreš me pogrešati!«
»Saj,« je pokimal Medo. »Nič ne morem reči.
Ampak, nekako … mi boš manjkal!«
»Tudi ti mi boš manjkal. Pa vse to, kar imam
zdaj s tem regeneriranim telesom. Ampak, ta mi
nič ne pomaga, če v zalivu ni živali v morju, ki
so bile tam pred menoj že nekaj milijonov let.
Vse to je zaman! Zato … moram med Mrmrajoče Ume,
da vse skupaj nekako povrnem … Ne vem še kako, a
se že domislim v naslednjih sto ali več letih!«
Potem je začel
razmišljati še o dodoju, izumrli novozelandski
ptici, pa o mamutih, … o dinozavrih in glej,
celo o trilobitih. Zadovoljno je pomislil, da bo
znova imel zanimivo delo za naslednjih tisoč
let.
|
knjige
