|
DOBRE VIBRACIJE
Odlomek iz knjige
Na vrh strani
Zemeljske medmrežne novice, Giganet info-portal,
5. februar 2231
Korporacija Xanadu je objavila rezultate najnovejše geološke
raziskave na asteroidu Cerissimo. Asteroid je bogato sestavljen iz na
Zemlji nujno potrebnih surovin. Predsednik uprave družbe gospod Francis
Ford Jr. je že najavil namero o izkoriščanju rudnih bogastev na
asteroidu. Objavili so tudi razpise za nova delovna mesta za vesoljske
rudarje in strokovnjake različnih profilov. Delnice korporacije so
zrasle za 12%. Več o tem
Prav v trenutku, ko je Beta Masoni postala supernova, je bila na nasprotnem
koncu galaksije Rimske ceste rojena, hm, ... vesoljska ladja. Eh, kakšna
ladja neki! Težko bi jo opisali nekomu, ki je zrasel na krilih
tehnično-informacijske civilizacije na Zemlji. To je bilo biološko bitje in
vesoljska ladja obenem, sposobno bivati v vseh enajstih dimenzijah vesolja
istočasno. Saj vem, da običajnemu bralcu že štiri dimenzije popolnoma
zadostujejo. Ampak teorije pravijo, da jih je enajst. Vsekakor vam lahko
zagotovim, da jih je res enajst. O tem se se dejansko prepričal na lastni
koži. Dobesedno!
Zemljanu, prebivalcu prve četvorke dimenzij, je bila vidna kot vitka in
mogočna vesoljska ladja. Še najbolj je bila podobna velikanskemu polipu.
Nekoč so jih imenovali lignji in so živeli v zemeljskih morjih. Danes so že
davno izumrla vrsta. Morda se je doktorju, ki jo je vzgojil, stožilo po
njih, ali pa je v mladosti preživel mnogo časa v virtualnih svetovih, da jo
je v naših dimenzijah tako oblikoval. O njegovem okusu bi težko
razpravljali, a vsekakor ji je naredil všečno tigrasto kožo, hm, ...
ovojnico. Tako mehka in gladka je bila pod prsti.
Preden povem še kaj več o Rhei, tako je namreč vesoljska ladja sama sebe
imenovala, moram priznati tudi nekaj o moji malenkosti. Ime mi je Andrej
Brodnik. Prav v času, ko se zame pričenja zgodba, sem bil prava zguba. Bilo
je trenutek in sto trideset let pred rojstvom Rheie, ko sem odprl oči in
zamežikal v rdeče marsovsko sončno jutro. Da se razumemo, takrat Rheia še ni
imela imena. Le pridno je rasla na hranljivi kulturi pokojnega doktorja
Luisa Bunuela. Seveda takrat še ni bil pokojni. A o tem kasneje! Kakor tudi
o trenutku, ki je trajal sto trideset let. Zmedeni? Samo trenutek, pa vam bo
vse jasno.
Torej! Zbudila me je močna sončna svetloba, ki je skozi ventilacijske
rešetke prodirala prav na moj obraz. To me je predramilo. Naslednje, česar
sem se zavedel, je bil hud glavobol. Potem sem razmišljal, zakaj mi sije
sonce na obraz in čemu me boli glava. Prav s težavo in počasi so se vračali
spomini. Le megleno sem se spominjal veseljačenja iz prejšnjega večera.
Vsekakor, vsega je bilo preveč.
Zaskrbljeno sem se ozrl naokrog. Ventilacijski jašek, ki mi je nudil
zavetišče do streznitve, mi ni bil znan. Le s težavo sem privzdignil rešetko
in pomolil glavo na pološčen srebrn hodnik marsovskega mesta Clinton. Vsaj
mislil sem tako! O, kakšna zmota! Bleščeča svetloba je v tem trenutku
pričela pojemati, saj so prosojniki postajali vedno bolj motni in temni, da
zaščitijo pred ultravijoličnimi sončnimi žarki dragocena človeška življenja.
Pogledal sem na levo in potem s težavo obrnil glavo še na desno. Hodnik je
bil prazen.
»Hm,« sem rekel in ta “hm” je pričel odzvanjati v moji glavi. Zaprl sem oči
in veke spet s težavo dvignil. Hodnik mi ni bil niti malo znan. Odkar sem
izgubil službo, sem prehodil mesto po dolgem in počez. Prespal sem v
marsikaterem instalacijskem jašku, a tukaj zanesljivo nisem bil še nikoli.
Brnenje v glavi je počasi ponehavalo. S težavo sem se prerinil skozi rešetko
in zdrsnil na tla. Ventilacijski jašek je bil dvignjen kakšen meter in pol
od tal. Na srečo je bil zid nagnjen in na spodnjem koncu zaobljen, da sem se
lepo prekobalil čez glavo. Potem se je brnenje v moji glavi malce povečalo.
Razumljivo, saj sem z glavo udaril ob tla. Zato sem obsedel naslonjen na zid
in ponovno premeril hodnik v obe smeri. Ta je na obeh koncih rahlo zavijal.
Prosojniki na zunanjem zidu hodnika so se položno vzpenjali nad menoj.
Počasi mi je postajalo jasno, da sem na obodnem hodniku, ki je verjetno
nekje pri vrhu bivalnega mehurja mesta Clinton. Potem sem moral premisliti
dejstvo o bivalnem mehurju. Ni mi bilo jasno v katerem od sedmih mestnih
mehurjev se nahajam. Usta sem imel popolnoma suha. Zato sem se odločil, da
poiščem nekaj za žejo in vodo za prhanje. Vsekakor moram čimprej dobiti tudi
kakšen aspirin, da preženem strupe iz telesa in umirim razbolelo glavo.
Postavil sem se na noge in pričel po žepih kombinezona iskati aspirin. Kot
zanalašč nisem imel nobenega več. Prosojniki so se zatemnili toliko, da je
na hodniku vladal prijeten mrak, ki je dobro del mojim očem. Pogledal sem
najprej v eno smer, nato pa v drugo. Hodnik je bil pust in popolnoma enak v
obe smeri. Nekje iz daljave je prihajal nedoločen hrum in šuštenje. Zdelo se
mi je, da velikanske črpalke prečrpavajo zrak. Morda pa je to bilo samo v
moji razboleli glavi. Potem sem se odločil in počasi odkrevsal v smeri v
katero sem bil obrnjen.
Čez nekaj časa sem ugotovil, da me boli koleno. Sklonil sem se in presenečen
opazil, da je kombinezon raztrgan in koža opraskana. Kri, ki je tekla iz
prask, se je že strdila v kraste. Ob kolenu je bila zlovešča modrica, ki je
povzročala bolečino. Ko sem jo previdno pritisnil s kazalcem, sem od
bolečine zastokal. Potem sem opazil, da je hlačnica na drugi nogi vsa
razparana in zamazana na kolenu. Kombinezon je bil na tem mestu popolnoma
stanjšan, kakor da ga je nekaj obrusilo. Zravnal sem se in se spet poskušal
spomniti, kaj sem počel v času od zadnjega ekstazija s pijačo do trenutka,
ko sem se zbudil v ventilacijskem jašku. Razen bleščečih luči in močnega
glavobola se nisem spomnil ničesar. Še enkrat sem se sklonil in presenečeno
zrl na raztrgan kombinezon. Material iz katerega je bil narejen, je bil
praktično neuničljiv. Ob običajni uporabi ga je bilo nemogoče raztrgati,
raztaliti ali preluknjati.
Stal sem sredi hodnika in razmišljal o vsem tem. Nekaj je raztrgalo moj
kombinezon. Če je raztrgalo moj kombinezon, bi to moralo zbrisati iz spiska
živih tudi mene. Kombinezon so uničevali po posebnem industrijskem postopku
po vsaj desetih letih uporabe. Delavcem na Marsu so ob prihodu razdelili
kombinezone, ki bi pravzaprav morali trajati večno. Ta kombinezon je bil
moje edino bogastvo. Všeč mi je bil že zaradi mnogih žepov, kamor sem
stlačil vse svoje imetje. Razveselilo me je tudi dejstvo, da je antistatičen
in se nanj umazanija ne prime. Sploh ga ni bilo potrebno čistiti. No, tu in
tam sem ga opral, da sem izgnal neprijetne vonje. Saj veste, za posebne
priložnosti! Sedaj pa je bil raztrgan in skrbelo me je, če si bom lahko kje
priskrbel drugega. Saj sem bil popolnoma brez denarja. Zavzdihnil sem.
»Mogoče mi bodo na Cerissimu dali drugega! Korporacijskega!« sem pomislil.
To me je začasno rešilo skrbi.
Potem sem spet zakoračil naprej. Hodnik je rahlo zavijal v levo in ves čas
je bil enak. Na vsakih nekaj deset metrov je bil nov ventilacijski jašek.
Prav takšen skozi katerega sem zlezel tudi sam. Počasi sem krevsal dalje.
Hodnik je še kar naprej zavijal v levo. Bil je bleščeč, srebrn in hladen.
Moji koraki so odmevali v njem. Potem sem se ustavil in se zazrl v rešetko
ventilacijskega jaška, ki je mlahavo visela na enem samem vijaku.
»To ni mogoče!« sem pomislil in se napotil naprej. Po treh korakih sem se
vrnil in pogledal v jašek. Srepo sem se zastrmel v drobno vlakno mojega
kombinezona, ki je bilo zataknjeno za rob jaška. Prišel sem okrog in okrog
mehurja. Izhoda pa ni bilo. V hodnik je bilo mogoče priti le skozi
ventilacijske jaške.
»To ni mogoče!« sem polglasno zamrmral. Vse skupaj je bilo nesmiselno in
nekako neresnično. Le čemu bi bil tukaj hodnik na robu mehurja, v katerega
bi bilo mogoče priti le skozi ventilacijske jaške? Razbolela glava me ni
pustila mirno razmišljati. Spet sem zdrsnil na tla in se naslonil na
notranji zid. Počutil sem se kot miš v mišnici. Seveda! Lahko se splazim
nazaj v ventilacijski jašek in poizkusim najti izhod skozi ventilacijski
sistem. Skrbele so me velike vetrnice, ki so gnale zrak skozi jaške. Kako
priti mimo njih? A še vedno mi ni dalo miru dejstvo, da je hodnik brez
običajnega izhoda. To ni imelo nikakršnega smisla!
Nekaj časa sem tako sedel in razmišljal o vsem tem. Poskusil sem se
spomniti, kaj se je dogajalo z mano zadnjih nekaj ur. Izza ušesa sem
potegnil zaušesni vtičnik. Bil je nepoškodovan. Zato sem ga spet postavil
nazaj in zadovoljen pomislil, da bom s pomočjo tam zapisanih podatkov lahko
ugotovil, kaj se je dogajalo z menoj. Potem sem spet zapadel v depresijo,
saj nisem imel naprave s katero bi lahko predvajal vsebino vtičnika.
Seveda! Prejšnji večer sem zapravil še zadnji cent na računu in s pijačo ter
drugimi drogami počastil vso gostilno. To je bila moja poslovilna pijanka,
preden bi poletel na asteroidni pas. Brez službe sem bil in brez
prebivališča. Edina možnost za preživetje je bila le, da bi skoraj kot
suženj rudaril na kakšnem asteroidu. Jaz sam sem bil edino, kar sem še lahko
prodal. Pravzaprav, moje roke in moja moč, vse kar sem bil in kar sem znal.
Med tem je sonce plezalo vse višje. Skozi prosojnike se je zdelo kot kakšna
majhna zelenkasta svetleča plošča. To dejstvo mi je dvignilo moralo. Z
nasmehom sem ugotovil, da je minil velik del dneva in je verjetno vesoljska
ladja Maluna IV že odplula na rudarski asteroid Cerissimo. Brez mene! Za
nekaj dni sem tako odložil odločitev o mojem nadaljnjem bivanju in
življenju. In ne da bi prav vedel, se je s tem spremenila tudi moja usoda.
Pričel sem se smejati in na koncu sem se na ves glas režal in krohotal. Od
smeha in še ves slab od pijače in droge sem obležal na tleh ter se oddihoval.
Moj pogled je zdrsnil pod rešetko, ker se je tam nekaj svetlikalo. Sklonil
sem se in s tal pobral drobno kristalno kroglico, ki je bila podobna
holokocki. Obešena je bila na lepo okrašen obesek. Na eni strani je bil
narisan drobcen ligenj, na drugi strani pa sonce s spiralno vijugo na
sredini. Podržal sem kroglico pred očmi in zadovoljno opazoval prelamljanje
svetlobe skoznjo. Z rokavom kombinezona sem obrisal prah z nje. Očitno je že
dolgo ležala tukaj. Obrnil sem jo proti svetlobi in mavrično se je
zaiskrila.
»Kako lepo!« sem rekel. Okras sem nezavedno porinil v žep na svojem
kombinezonu. To je bil sedaj moj talisman.
Sonce se je dvigalo vedno višje in kmalu je bilo toliko visoko, da se je
skrilo za kovinski strop nad mojo glavo. Nekako sem zaznal, da je manjše kot
bi moralo biti. A to dejstvo mi takrat še ni prišlo do zavesti. Prosojniki v
hodniku so spet pričeli bledeti, saj zdaj ni bilo več neposredne nevarnosti
ultravijoličnega sevanja. Skobacal sem se na noge. Potem sem umolknil in
obstal z odprtimi usti. Skozi prosojnike sem zrl na .... hm, marsovsko ....
ne, ni bila marsovska pokrajina.
Polja visoke oranžne trave so valovila v rahlem vetru. Kroglasta drevesa, s
katerih so rasle plastične sveče na dolgih vrvicah, so se blago nihala.
Stresel sem z glavo. Bal sem se, da imam privide. Zaprl sem oči in jih spet
odprl. Uščipnil sem se v lice. Rdeča trava pa je še vedno valovila na
ravnici, ki je segala vse do gora na robu obzorja. Mesto Clinton zagotovo ne
stoji na ravnici, temveč pod gorami, pustimi, kamnitimi in bakrenordečimi
gorami! Na Marsu ni rastlin! Tam so le zelene zemeljske rastline v
hidroponikih v mehurjih! Zunaj je le bakrenordeča puščava po kateri se
včasih zapodijo peščeni vragi!
Stopil sem nekaj korakov do prosojnika in naslonil obraz nanj. Zamaknjeno
sem strmel v prizor, ki je bil bolj fantastičen od najbolj nenavadnih
prizorov iz virtualnih svetov. Kako pri hudiču sem prišel sem? Katere dobre
vibracije so me postavile prav na to mesto?
|
knjige
